Integracija primarnih refleksov

Obdobje zgodnjih izkušenj otroka in njegovih gibalnih vzorcev je zelo pomembno za NADALJNJE UČENJE in RAZVOJ. Vemo, da gibalni razvoj pomembno vpliva tudi na kognitivni, govorni in čustveni razvoj otroka.

Naša možganska skorja razdeljena na levo in desno možgansko polovico (hemisfero), ki sta specializirani za prav posebne naloge. Za usklajeno delovanje telesa in mišljenja, za branje, pisanje, držo….morata obe polovici delovati usklajeno.

Npr. za sposobnost branja mora leva polovica prepoznati črke in jih združevati v besede, desna polovica pa nam razloži njihov pomen, da nam prebrano postane smiselno kot celota.

Kar vidimo z levim očesom ali slišimo z levim ušesom, potuje v levo možgansko polovico. Naši možgani imajo navzkrižni vzorec potovanja dražljajev in informacij.

Dr. Carla Hannafor meni, da se leva možganska polovica dokončno razvije med sedmim in devetim letom, kar sovpada z razvojem logičnega mišljenja, desna možganska polovica pa med četrtim in sedmim letom otrokove starosti.


GIBALNI RAZVOJ

V dojenčkovem razvoju pri gibalnem dozorevanju obstajajo mejniki, kjer se gibalni vzorci pojavljajo v točno določenem zaporedju. To pomeni, da brez predhodno osvojene faze ne moremo nadaljevati z drugo gibalno dejavnostjo. Otroci faze gibalnega razvoja osvajajo zelo različno.

Če je dojenčku omogočeno, da vadi različne gibe v  prvih letih življenja, se refleksi razvijejo, integrirajo in normalno izginejo v ozadje. Zato je tako zelo pomembno KAKŠNO OKOLJE NUDIMO OTROKOM.

Okolje mora spodbujati otrokov razvoj v vseh fazah njegovega življenja, saj le tako otrok pridobiva in razvija logično in razumsko razmišljanje do vstopa v šolo. 


VESTIBULARNI RAZVOJ

Vestibularni sistem je naše čutilo za ravnotežje in deluje kot temelji kamen osnovne motorike. Nahaja se v notranjem ušesu, kjer se po polkrožnih kanalih pretaka endolimfa, ki s svojim pretakanjem ravnotežnostnim receptorjem sporoča smer in hitrost gibanja glave.

Vestibularni sistem je izvor našega dinamičnega in statičnega ravnotežja. To je senzorični sistem, ki dozori najprej, celo prej kot taktilni. Zarodek že v maternici s pomočjo vestibularnega sistema dobi prve izkušnje preko ravnotežja. Če se mama veliko giblje to spodbuja razvoj vestibularnga sistema. Za otrokov zdrav razvoj moramo ravnotežni sistem nenehno spodbujati, na kar nakazuje že sam otrokov razvoj in njegovo vedenje; potreba po skakanju, valjanju, preskakovanju – vse to so gibanja s katerimi se otrok uri v iskanju ravnotežja in obvladovanja lastnega telesa.


DINAMIČNI IN POSTURALNI REFLEKSI

Predstavljajo nam osnovo za motorični razvoj posameznika na poglobljeni ravni in z delom na dinamičnih in posturalnih refleksih se sprožajo negativni učinki na strukturalnih, čustvenih, intelektualnih  (kognitivnih) in razvojnih spretnostih. Iščemo nove rešitve (»povod in vzrok«) pri izzivih, ki se nanašajo na slab motorični razvoj.

Integriranje nedejavnih refleksov omogoča sistemu telo – možgani dostop do normalnih gibalnih vzorcev ter tako spodbuja rast in napredek.

Pri delu uporabljamo naravne, nenasilne gibe, katerih se starši, zlahka naučijo. Gibe izvajamo vsak dan, vzamejo nam nekaj minut.


TAKTILNA INTEGRACIJA

Koža je naš največji organ, ki tvori mejo med našim fizičnim bitjem in zunanjim svetom. Je glavni organ čutila za tip, ki je izrednega pomena v posameznikovem razvoju. Pomen dotika se začne vsaj tekom rojstva, če ne že prej, v maternici.

Dotik spodbuja zdrav kognitivni, socialni, čustveni in telesni razvoj dojenčka. Telesu omogoča dostop do občutkov iz zunanjega sveta. Zaradi prirojenih težav ali travme (v maternici, ob rojstvu ali kadar koli po rojstvu) lahko pride do izzivov, kot so:

  • Pretirane količine informacij in nezmožnost njihove interpretacije lahko vodi do razvoja motenj (izzivi z ravnotežjem, pretirana občutljivost celotnega sistema, premajhna občutljivost)
  • Hipo-zaznavanje (neobčutljivost na dotik – visok prag občutljivosti). Otroci z hipo-zaznavanjem dotika iščejo dodatne dražljaje za stimulacijo taktilnega sistema. Gibi so sunkoviti, nepovezani in slabo koordinirani – intenzivnost v različnih športih, se zapletajo v pretepe, moteči za okolico, dotikajo se drugih in so gibalno nerodni,
  • Hiper-zaznavanje (hipersenzitiven senzorni sistem – gibalna in čustvena hiperaktivnost, težave s koncentracijo, izogibanje dotiku, alergijske reakcije, visok bolečinski prag, anoreksija, ter izogibanje športnim dejavnostim. Posledice so; čustvena nestabilnost, razdražljivost, jokavost, težnja po konfliktnem vedenju in odtujevanju od okolja.

Taktilna integracija tako uravnava in integrira 9 kožnih receptorje. Izboljša razvoj in delovanje možganov, proprioceptivno zaznavanje, pospešuje nevro-senzo-motorično integracijo, izboljšuje hipo in hipersenzitivnost ter omogoča, da dotik sprejemamo kot nekaj varnega, spoštljivega in ljubečega. Taktilna integracija je osnova za pozitivne spremembe v razvoju in procesu življenja in učenja.

Otroci zaradi neustrezne vzdraženosti ob dotiku razvijejo trajne nepravilnosti v odzivanju na okolje in lastno vedenje. Prav tako so možni zaostanki v kognitivnih in ustvarjalnih dejavnostih ter asocialno vedenje in pomanjkanje čustvenega ravnotežja.

Taktilno integracijo uporabljamo pri izzivih s:

  • Socializacijo,
  • šibko zavedanje telesa,
  • slabša samopodoba,
  • težave s pozornostjo in koncentracijo (ADD/ADHD),
  • šibko senzorično integracijo,
  • avtizem, Aspergerjev sindrom,
  • govorno jezikovne težave,
  • specifične učne težave,
  • različne razvojne zaostanke,
  • cerebralno paralizo.

Dr. Carla Hannaford v svojih knjigi “Smart Moves, 2001, piše: ” DOTIK ČLOVEKU DAJE OBČUTEK PRIPADNOSTI IN VARNOSTI, DA SE LAHKO UČI IN ODKRIVA.”


ARHETIPNA GIBANJA

Arhetipna gibanja so temelj, osnova na kateri stojijo refleksi. Gibanje se prične že v maternici in se nadaljuje skozi celo naše življenje, saj preko gibanja spoznavamo sebe in svet, ki se nahaja okoli nas ter gibanje je naše osnovno gonilo, ki nas poganja naprej.

Fetus postavlja temelje (kot pri hiši) za nadaljnji razvoj že v maternici preko arhetipnih gibanj in refleksov. Preko igre, zavestnega gibanja in refleksov se razvija integracija senzoričnega sistema in seveda koordinacija celotnega sistema.

Spontano gibanje, raziskovanje, preizkušanje, napake, vzponi in padci, ki so omogočeni otrokom takoj po rojstvu, so neprecenljivi za celoten razvoj otroka.

Otrok ne potrebuje kompenzacije ampak trdne temelje. Le s trdimi temelji pridemo do razvoja logike in razuma potrebnega za učenje.


Refleksi so odskočna deska za razvojne gibalne vzorce.

“Vsak gibalni vzorec ima svoje korenine v osnovnem refleksu in je povezan z ostalimi gibalnimi vzorci.” Dr. Svetlana Massgutova